Cerkev Sv. Urbana

Župnija svetega Jurija na Ptuju je pisno izpričana leta 1188, pod njeno pristojnost pa so sodili kasneje razviti vikariati, med njimi tudi sveti Urban, ki je bil ustanovljen leta 1670. Kovačič navaja, da se omenja kapela pri svetem Urbanu že leta 1100. Sedanja cerkev je bila zgrajena leta 1518 in dograjena in barokizirana leta 1768, obnovljena pa je bila leta 1888.

Leta 1596 je imela svojega kurata Ožbalta Pernauerja, ki je umrl leta 1618. Navedeni so naslednji duhovniki: Johann Ferdinand Schumig (1675–1698), Andrej Gollob (1698–1699), Lavrencij Zeball (1699–1712), Jakob Ferrar (1712–1730), Jurij Koinz (1730–1739), Jožef Koinz (1740–1760), Ožbalt Kronabethvogel (1760–1773), Simon Gollob (1773–1783), Martin Scharuga (1784), Matija Omuletz (1784–1798), Leopold Volkmer, ki je poučeval deželske fante in jih pripravljal za nadaljnje šolanje, Johann Marvelack (1798–1817) in Anton Koroschack (1817–1840), ki je opravil številne gradbene obnove, nabavil orgle in zvonove, popravil cerkveni zid, leta 1829 zgradil šolo. Omenjeni sta dve štiftni ustanovi: Jakoba Pläschniegga von Pernthala, lastnika imenja Ormož, in Kolomana Vertschitscha, duhovnika pri svetem Lovrencu. Župnija svetega Urbana je upravno spadala pod okrajno gosposko Ptujski grad, ki je imela nad njo tudi odvetništvo. Omenjena sta dva kamnita nagrobnika, in sicer Friderika IX., gospoda Ptujskega, ki je umrl leta 1438, in nagrobnik otroka iz rodu rodbine Gregorič, ki je bila lastnica gradiča Svetinci. Gradič je bil nekoč središče občine in urbarialni urad.

V drugi polovici 18. stoletja so cerkev svetega Urbana opremili s tremi novimi oltarji: cerkvenemu zavetniku posvečenim velikim oltarjem, Marijinim oltarjem v severni stranski kapeli in Križevim v južni stranski kapeli. Oltarni ansambel je nastal sočasno in kot delo istih mojstrov. Za oltarni ansambel v cerkvi svetega Urbana v virih še ni bilo najdeno ime nobenega od obrtnikov, mizarja, kiparja in pozlatarja, ki so ga izdelali. Na podlagi stilnih značilnosti in primerjav s sočasnimi oltarji na Štajerskem pa je mogoče figuralno plastiko na oltarjih s precejšnjo verjetnostjo pripisati mariborskemu kiparju Jožefu Holzingerju, medtem ko ostajata mizar in pozlatar anonimna. Gre za poznobaročne oltarje ploskovitega tipa, ki se s svojo kompozicijo prilagajajo steni prezbiterija oziroma kapel. Stebrišče nastavka je skrčeno na dva stebra in dva pilastra, profilirano ogredje ne izstopa, ampak poteka vzporedno z oltarno steno in je prekinjeno na sredini, kamor sega okvir osrednje niše. Volutne atike so brez baldahina. Kipar je veliki oltar opremil z osrednjo figuro svetega Urbana v osrednji niši, stranskima kipoma svetega Petra in svetega Pavla, figuro Boga Očeta v vencu oblakov in angelskih glavic v atiki in figurama kerubov, ki flankirata atiko. Osrednja niša oltarja svetega Križa je nadomeščena s ploskovito oltarno sliko s prospektom Golgote in Jeruzalema, pred njo pa je plastično oblikovan križ s figuro Križanega. Pred stebrišče oltarne arhitekture sta postavljeni figuri Marije in Janeza Evangelista. Marijin stranski oltar je pendant Križevega oltarja, le da je na njem osrednja niša zasnovana kakor na oltarju svetega Urbana. Vanjo je vstavljen mlajši kip svete Marije, ki spominja na skulpture graškega kiparja Jakoba Gschiela iz petdesetih let 19. stoletja. K Mariji se obračata sveta Ana in sveti Joahim. Glede na stilne značilnosti oltarne arhitekture in kipov bi oltarje datirali v šestdeseta leta 18. stoletja, vendar lahko po navedbah v vizitacijskem zapisniku arhidiakonata med Muro in Dravo iz let 1760 do 1764, da so vsi oltarji preskrbljeni z vsem potrebnim in lepo okrašeni in da stranska oltarja še nista bila posvečena, sklepamo, da je oltarni ansambel nastal tik pred letom 1760. Oltarji so nastali po naročilu župnika Ožbalta Kronabethvogla ali Karla Kajetana grofa Leslieja, ki je kot lastnik gospoščine Ptuj posedoval odvetništvo nad cerkvijo svetega Urbana. Cerkev krasijo še postbaročne in neogotske svetniške figure ter v tehniki figuralne keramike izdelani figuri svetega Cirila in svetega Metoda.